Jože Javoršek

Jože JavoršekJože Javoršek (20.10.1920 - 2.9.1990)
pesnik, pripovednik, dramatik, esejist in kritik.

Rodil se je kot četrti otrok Antonu Brejcu, organistu v Velikih Laščah in Julki (roj. Javoršek). Po osnovni šoli je začel obiskovati Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. Zaradi objav njegovih pesmi v reviji Dejanje, ki v šentviškem zavodu ni bila dovoljena, se je moral prešolati na drugo klasično gimnazijo v središču Ljubljane. Po maturi se je 1940 leta vpisal na Filozofsko fakulteto- študij primerjalna književnost. Ob okupaciji se je v krogu krščanskih socialistov vključil v OF in postal organizacijski sekretar krščansko socialistične skupine v OF. Tako je tesno sodeloval z Edvardom Kocbekom. Sestavljal je članke za Slovenski poročevalec in novoustanovljeni Kmečki glas. Kidrič ga je postavil za vodjo Radia OF, na tem položaju je tudi dočakal konec vojne. Po prihodu v slovensko prestolnico je postal prvi direktor Radia Ljubljana. Novembra 1945 je odšel v Pariz, kjer je navezal stike s pisateljskimi in intelektualnimi krogi (z Ionescom, Camusom, Conteaujem...). Vpisal se je na Sorbono in postal ataše za socialno politiko na jugoslovanskem veleposlaništvu.

Leta 1949 je bil na montiranem političnem procesu v Ljubljani obsojen na 7 let zapora s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic. V zaporu je ustanovil gledališče in kot prvi prebral Kocbekov rokopis Tovarišije. Po predčasni izpustitvi iz zapora leta 1952 je priimek Brejc zamenjal za materin dekliški priimek Javoršek. Leta 1956 je diplomiral iz dramaturgije na AIU. Ko je leta 1963 zavzel nasprotna stališča, se je dokončno razšel z Edvardom Kocbekom in se pridružil intelektualni skupini okoli Josipa Vidmarja. Da naj bi za obveščevalno službo UDBA pisal poročila o Kocbeku in celo o Vidmarju, sta pisala že Inkret in Puhar, kar je Javoršek sicer zanikal. Vendar je to njegovo početje kasneje, v knjigi Edvard Kocbek- osebni dosje št. 584, natančno opisal Igor Omerza. Javoršek je kot višji strokovni sodelavec delal na SAZU (1961-1967), nato vodil kabinet Josipa Vidmarja (1967-1982). Leta 1990 je bil Javoršek sodno rehabilitiran.

Prve njegove pesniške objave segajo v predvojni čas (Mentor, Mladina, Dejanje). Posebej je v pričevanjskem smislu pomembna poezija, ki je nastala v partizanih in izšla v zbirki Partizanska lirika, pozneje tudi v celovitem izboru Usoda poezije, opremljenem z avtorjevim obsežnim spominskim in literarnozgodovinskim komentarjem. Z dramskimi besedili, ki temeljijo na sproščeni igrivosti in artizmu, je v petdesetih letih prispeval opazen delež k modernizaciji slovenskega gledališkega izraza. Med dramami so najizrazitejše: Kriminalna zgodba, Povečevalno steklo, Veselje do življenja, Manevri, Dežela gasilcev. Dramsko delo spremlja avtorjeva teoretična in kritična refleksija, ki se zavzema za živo, moderno, "novo" gledališče (Harlekinov plašč, Prazna miza, Ogledala).

V pripovedni, zlasti esejistični, spominski in polemični prozi je Jože Javoršek razvidno in komplesno izrazil raznovrstnost in tudi kontroverznost svojih izkušenj in interesov ter razvil izrazito samosvoj, artističnoinventiven in dognan slog. Poleg romanov Obsedena tehtnica, Spremembe, Hvalnica zemlji, Spomini na Slovence, esejističnih in potopisnih meditacij, ki pripovedujejo o srečevanjih s tujimi, predvsem francoskimi umetniki in razumniki (Srečanja, Okus sveta, Indija Koromandija), so doživele največ odmeva esejistične knjige. Te na avtobiografsko izpoveden in provokativno kritičen način govorijo o povojni duhovni, kulturni in politični problematiki na Slovenskem.

Močan odziv so doživele knjige s polemičnimi, pogosto pamfletskimi obračuni s sodobniki (E. Kocbek, V. Zupan, D. Pirjevec, T. Kermauner, J. Gradišnik) v delih: Samotni jezdec, Pičevci, Nevarna razmerja, Črna krizantema, Intenzivna nega. V francoščini napisano in v Parizu nagrajeno je avtobiografsko delo La memoire dangereuse. Napisal je tri monografske študije Esej o Molieru, Primož Trubar, Lili Novy in veliko prevajal. Bil je mojster jezika in stila.

Na Velike Lašče je bil zelo navezan, saj jih je imel za klasičen kotiček slovenske literature (Trubar, Stritar, Levstik). Njegova povezanost z Velikolaščani je bila intenzivna in je zanimiv primer sodelovanja umetnika z gledališkimi amaterji. Kar štiri njegova dela so doživela gledališki krst na velikolaškem odru (Manevri, Ljudski glas, Neznanec, Življenje in smrt Primoža Trubarja). Bil je pobudnik tabora v Retjah ob 150-letnici Levstikovega rojstva. Ves čas je spodbujal in pomagal tudi pri urejanju Trubarjeve domačije na Rašici in spominskih sob v Levstikovem domu v Velikih Laščah. Za domačine je zanimiv tudi roman, njegovo zadnje delo Spomini na Slovence I. in II. del. S knjigami Frana Levstika, Primoža Trubarja in Josipa Stritarja, je opremil še znamenito velikolaško gostilno " pri Kuklju ".

Neizpodbitno dejstvo je, da se je rad vračal v Velike Lašče, kjer je veliko postoril na kulturnem področju.

Umrl je v Ljubljani, pokopan pa je na pokopališču v Velikih Laščah.

 

Viri: Wikipedija, Edvard Kocbek- osebni dosje št.584 (Igor Omerza)