Josip Stritar

Josip StritarJosip Stritar (6.3.1836 - 25.11.1923)

"Dežela slovenska ima mnogo lepših in rodovitnejših
krajev, nego je laški; vendar, ko bi jaz prišel še kdaj
na svet in ko bi mi bilo dano na voljo, kje hočem
ugledati beli dan, ne volil bi si drugega rojstnega kraja."


Josip Stritar je drugi steber mladoslovenske literarne generacije in je v primerjavi z Levstikom njegov nasprotni pol tako po značaju kakor po literarni usmerjenosti. Medtem ko je bil Levstik utemeljitelj slovenskega pripovedništva, idejni programatik in voditelj mladoslovenstva, je Stritarjeva poglavitna zasluga, da je bil literarni vzgojitelj mladega pesniškega rodu, hkrati pa tudi pesnik, pripovednik, dramatik, pisatelj kritičnih in esejističnih spisov, satirik, mladinski pisatelj ter urednik.

Stritar se je rodil leta 1836 v Podsmreki, dober kilometer od Velikih Lašč. V kmetiški hiši sta gospodarila oče in mati s šestimi otroki: dvema sinovoma in štirimi hčerami. Osnovno šolo je obiskoval v Velikih Laščah, v prostem času se je rad igral s pastirji na paši in se družil zlasti s sosedovo rejenko, ki se je spominja v svojih spisih. Tretji razred osnovne šole je končal v Ljubljani, leta 1848 se jevpisal v gimnazijo, se učil tudi italijanščine in francoščine ter bil kot drugošolec sprejet v Alojzijevišče.
Z Levstikom se je pravzaprav spoznal šele v tem zavodu.
Po maturi je šel Stritar študirat na Dunaj klasično filologijo. Slovel je kot izvrsten inštruktor,poučeval je pri bogatih družinah, živel je dobro, mnogo potoval s svojimi učenci,veliko bral evropsko književnost. Stritar je bil izobražen mož, uglajenega vedenja, lepe zunanjosti, modrih zasanjanih oči, nežnega obraza, visokega čela, vrh tega pa govornik, ki ga je mladina stalno poslušala. Leta 1865 je postal središče dunajske slovenske akademske družbe. Seznanil in spoprijateljil se je z Jurčičem; ta zveza je privedla Stritarja v slovensko literaturo, kjer se je kmalu uveljavil. Pojavil se je z znamenitim uvodom v Prešernove Poezije, s katerim je Slovencem razkril umetniško vrednost pesnika Prešerna. Med drugim je Stritar poudaril, da je pravo Prešernovo življenje njegova poezija. Kdor hoče brati Prešerna, mu ni treba ne bistroumja ne učenosti - treba mu je le srca. V Prešernovih pesmih je izpostavil tri poglavitne čute: ljubezen, domoljubje in hrepenenje po idealu. Najimenitnejši je zadnji čut. Levstik je imenoval Stritarjev uvod v Prešernove poezije za epohalno dejanje.

Leta 1870 je začel na Dunaju izdajati ZVON ter zanj pisati pesmi, razpravein povesti. Zvon je bil prva slovenska literarna revija, napredno svobodomiselno glasilo, v katerem je Stritar nastopal kot voditelj, kritik in sodnik. Zaradi njegovih liberalnih idej so nasprotniki Stritarja proglasili za izdajalca; po enem letu je Zvon umolknil. Nasprotnikom, ki so ga napadali, je Stritar leta 1872odgovoril v 47 satiričnih Dunajskih sonetih .

V Stritarjevo življenje sta posegla dva pomembna dogodka: leta 1873 se je poročil s kmečkim dekletom iz dunajske okolice Terezijo Hochreiter iz Aspagna in leta 1875 je postal gimnazijski profesor na Dunaju v VIII. okraju Josefstadt.

Njegovo nadaljnje delo je bilo posvečeno vzgoji - družini in šoli. V tem znamenju je Stritar začel ponovno izdajati Zvon ( 1876-1880 ), ki naj bi bil vzgojno družinsko glasilo, ter je oznanjal blagega duha, mir, spravo in ljubezen med brati. Z Zvonom spet ni imel sreče. Svetožalna, solznodolinska čustvenost, ki se je razlivala po straneh glasila Zvon, je odbijala napredno, v resničnost in v boj za narodne pravice usmerjeno mladino.

V zakonu se mu je rodil sin Milan, kasnejši profesor kemije na dunajski Poljedeljski visoki šoli. Po poroki 1913 se je Stritar preselil v Aspang, čeprav si je na dunajskem domačem vrtu napravil miniaturni relief Velikih Lašč in okolice, uredil sobo, podobno kot jo je imel Levstik v Spodnjih Retjah , žal ga ni pričakal. Močno se mu je poslabšal vid, zato se je po prizadevanju zdravnika dr. Frana Štera 1923 preselil v Rogaško Slatino, kjer je 25. novembra istega leta umrl. Pokopan je na ljubljanskem Navju.

Sinova Milan in Paul se nista naučila slovenskega jezika.

Stritar pesnik:
V Dunajskih elegijah je osvetlil početje tedanje kulturne Evrope in našo lastno zaslepljenost. V zbirki Raja opeva boje Hercegovcev za njihove pravice, s pesmijo Mojemu narodu vprašuje, kdo bo odpravil sovraštvo in krivice. Stritar je bil med prvimi našimi pesniki, ki je videl socialne krivice v svetu in je to spoznanje, povezano z rahlo obtožbo, tudi izražal. Trajnejšo umetniško vrednost imajo Dunajski soneti, ena sama satira na neznačajnost, nedoslednost in prilagodljivost prvakov, hkrati pa odločna načelna izpoved svobodomiselstva. Omeniti je treba ciklus Popotnih pesmi, zgodnjo liriko, Prešernova pisma iz Elizije, pripovedne pesmi Turki na Slevici, napisal je tudi sonetni venec Slovo.

Stritar pripovednik:
Stritar je v svojih spisih prikazoval življenje, ki je bilo odsev njegovega osebnega čutenja in mišljenja, njegovega vzgojnega modrovanja in razmišljanja. Življenje prikazuje v luči idealistično pojmovane disharmonije med idealom in življenjem ter predstave, kakšno naj bi bilo, in ugotovitve, kakšno ni.
Stritarjevi pripovedni spisi obsegajo čustveno novelo Svetinova Metka, ideološko izpovedni roman Zorin. So odmev dveh del, ki sta bili našemu pisatelju najljubši v svetovni pripovedi: poleg trpljenje mladega Wertherja še roman J. J. Rousseauja Nova Eloiza. Gre za sublimirano zgodbo avtorjevega osebnega konflikta z družbo, ki mu je odrekla pravico do svobodne izbire v ljubezni in do svobodnega izpovedovanja človekoljubja, ki je izviralo iz spoznanja individualnega in družbenega trpljenja. Vzgojni roman Gospod Mirodolski je nastal pod vplivom angleškega slovstva Župnik iz Wakefielda, da bi bralce prepričeval o lepi, vendar preveč preprosti veri, da je v vsakem človeku kaj dobrote in plemenitosti in da je smisel življenja v tem, da jo prebujamo in utrjujemo drug v drugem. S povestjo Rosana je hotel še bolj neposredno delovati na človeško imanentno dobrotljivost in plemenitost. Poučna socialna povest Sodnikovi razkriva grozečo, a neizbežno industrializacijo ( fužine v Ponikvah ) in budi v ljudstvu zamirajočo ljubezen do dela na zemlji.

Stritar dramatik:
Z namenom, da bi ustregel potrebam slovenskega gledališča, je Stritar napisal več dramskih prizorov: Prešernov god v Eliziji, monodrami Orest in Medeja ter Regulovo slovo. Sodi med začetnike slovenske družbene igre z vzgojno in poučno tendenco: v igrah je prikazoval tudi kmečko in meščansko življenje. Obsežnejša je podoba iz dijaškega življenja Zorko, Kosana, prizor iz osvobodilnih bojev na Balkanu, podobo družinskega življenja kažejo prizori Po velikem požar. Zadnja Stritarjeva drama je Logarjevi.

Stritar mladinski pesnik:
Za Mohorjevo družbo je napisal štiri mladinska dela: Pod lipo, Jagode, Zimski večeri, Lešniki. V teh so pesmi, uganke, epigrami, živalski po-govori, prizori, črtice in povesti. Najbolj so vredne nekatere pesmi v zbirki Pod lipo. Za otroke so zanimive povesti o Griškem gospodu Korenu, zgodba Janka Božeta, spomini na Frana Levstika.

Stritarjev pomen je v tem, da je odkril Prešerna, da je vzgajal mlade književnike in estetsko presojal dela svojih sodobnikov. Ustvaril je pogovorni jezik za izobražence in je bil najboljši stilist svojega časa. V pesmih je pokazal oblikovno dovršenost. Stritar je s svojim delom pomagal razbijati staroslovensko konsevativno družbo, seznanjal je Slovence z literarno kulturo Evrope, med prvimi pri nas je obsojal kapitalizem in spregovoril resno besedo o razvoju družbe v prihodnosti.

Z Josipom Jurčičem je bil predstavnik romantičnega realizma. Spoštoval je Levstika. O njem je med drugim zapisal:
"Retinski. Še zdaj ga vidim, kako koraka po velikolaškem trgu, bilo je ravno mimo šole, mesto slave njegove. Tako nisem nikoli prej ne pozneje videl stopati nikogar tako krepko in odločno, tako moško in samozavestno. Tako je znal korakati samo Levstik. Dolgo sem gledal za njim, da mi je izginil pred oči."

Tudi Stritarjevo pismo Franu Levstiku ( 7.3. 1887 ) je bilo dokaz Stritarjevega nezlomljivega prijateljstva in sodelovanja dveh največjih Laščanov. Zapisal je med drugim:
"Ko bi ti hotel storiti meni prav veliko veselje, veš, kaj bi ? Prišel bi, kakršen si, sem, k nam, v Gersthof. Pridi, kar najprej moreš. Veseli bi te bili, verjemi mi, vsi trije, ko bi te zagledali, moža s tistim poštenim obličjem."

Spomini na Josipa Stritarja so: znamenita kašča v Podsmreki zraven predelane rojstne hiše, spominska plošča, spominska soba v kulturnem domu Frana Levstika v Velikih Laščah in del verza na spomeniku Frana Levstika v Velikih Laščah.