Ivan Pucelj

Ivan Pucelj (1.6.1877 - 25.5.1945)

Rodil se je 1. junija 1877 v hiši štev. 29 nad Ščito v neposredni bližini župne cerkve Marijinega rojstva v Velikih Laščah. Ljudsko šolo je obiskoval v Velikih Laščah, nekaj časa tudi v Starem Logu pri Kočevju, da bi se naučil nemščine. V Ljubljani je nato končal le dva razreda gimnazije, ker ga je očetova smrt leta 1891 odtegnila od nadaljnega študija. Vrnil se je v rojstni kraj, se izučil mesarske obrti in kmalu prevzel posestvo.
Vseskozi je bil živo povezan z literaturo, veliko je bral in si na tem področju močno širil obzorje, znanje in poglede.
Kmalu se je zaljubil v hčerko sodnika Danijela Šuflaja, Emo in jo določil za svojo ženo. Razvila se je močna ljubezen, sodnik Šuflaj pa ni bil za to, da bi postala Ema žena Ivana Puclja. V odločitvi ni bilo popuščanja. Leta 1900 sta skrivoma pobegnila v Ameriko in se tam poročila v mestu Jollietu. V februarju leta 1902 se jima je rodila hčerka Ema Kornelija. V Ameriki je Pucelj kmalu našel delo pri glasilu Nova domovina, glasilu Moskitu ali Komarju in pri Amerikanskem Slovencu. Po svojih močeh se je trudil, da je priobčeval razne prispevke. V šaljivem listu Moskito je objavil zanimive humoreske: Kislo mleko, Kako se hudiča izžene, Dvoboj, Največje veselje, Darilo za god, Zadoščenje, Vodnjak, Avdijenca...

S humoreskami, objavljenimi v Moskitu ali Komarju, je Pucelj dokazal, da ima tenak posluh za položaje, v katerih se pokažejo človekov značaj in življenjska iznajdljivost, pa tudi vse tiste napake, ki smo jih polni: kmečka naivnost in nerodnost, nemoč malega človeka, prilizovanje zaradi gmotnih koristi in končno kritika šolmoštrov, ki se ne znajo obvladati in ne morejo razumeti ljube mladine.

Vse bolj ga je vleklo domotožje v rojstni kraj. Po vrnitvi v ljubljeni domači kraj sta bila oba hladno sprejeta, mati Ivana Puclja, znana po domačem imenu Fortunka, mu je za dobrodošlico pripeljala dve gorki okrog ušes. Razmere in medsebojni odnosi so se pričeli urejati. Ivan Pucelj je med drugim pridno literarno snoval, na veliko se je začel ukvarjati s politiko. Pridružil se je Slovenski kmetski stranki. V letih 1923 - 1925 je urejeval, v letih 1925 - 1932 pa izdajal strankino glasilo Kmetijski list.Leta 1920 je bil izvoljen za naraodnega poslanca v konstituanto, leta 1922 je bil v Pašičevi vladi minister za kmetijstvo. Užival je velik ugled in spoštovanje. Merilo tega je bil na Pucljevo povabilo obisk kralja Aleksandra v Velikih Laščah ( 10. 5. 1922 ). Leta 1926 je bil v Uzunovičevi vladi znova izvoljen za ministra za kmetijstvo, v letih med 1932 in 1934 je bil še tretjič minister, tokrat za socialno politiko in narodno zdravje.
Ministrovanja je imel očitno dovolj, ker je zapustil položaj v trenutku, ko je užival največje simpatije delavcev, revežev, zdravnikov in drugih. Vleklo ga je v Velike Lašče.
Po Pucljevi zaslugi so vasi na območju današnje občine Velike Lašče dobile napajalna korita za živino, betonirana gnojišča in gnojiščne greznice. Leta 1927 si je postavil lastno elektrarno na Diesel motor, vodovod z zajetjem pod Medvejekom in rezervoarjem pod Sv. Rokom. Zgrajeni sta bili podružnični šoli v Dvorski vasi in na Karlovici, bil je pobudnik za ustanovitev mlekarske zadruge, sodeloval je pri imenitni organizaciji in izvedbi slovesnosti ob 100 letnici Levstikovega rojstva.

V Velikih Laščah je ustanovil Liberalno hranilnico in leta 1910 telovadno društvo Sokol.

Bil je imeniten govornik. Govore je vadil kar med delom na polju.

V letu 1941 je pričel bolehati za sladkorno boleznijo. Moral se je zdraviti v ljubljanski bolnišnici in v Zavetišču Sv. Jožefa, tam ga je 28. 10. 1944 aretiral gestapo. Najprej so ga zaprli na ljubljanski sodniji, nato so ga odpeljali v taborišče Dachau, kjer je maja 1945 povsem osamljen umrl. Njegovo truplo ne počiva v domači zemlji.

Pucelj je pisal pesmi in prozo, poskusil pa se je tudi v časnikarstvu in kritiki. Svojo pisateljsko pot je začel kot devetnajstletnik leta 1896 v Rodoljubu s kratko pripovedjo Ob mrtvaškem odru. Kmečko snov je obravnaval v črtici Pred sodiščem.

Leta 1897 je objavil kratko pesmico Čez leto dni. Občasno je Pucelj pisal podlistke za Slovenski narod: Pri potoku, Avskultant Hren, Prijateljica moje prijateljice. Največ je Pucelj objavljal v Ljubljanskem zvonu. Tu najdemo vrsto pesmi, slik, novel. Največ originalnosti kaže v prozi. Prepričljivo mu uspe zarisati značaje. Nekaj zanimivih del: novela V bedi, pripoved Krivda in usoda, povest Radi trme, meščanska novela Hugon Mrak, Na kolesu, novoromantična lirska črtica Ciganka Aza. Poezije je ustvaril manj kot proze. Objavljal je lirske utrinke z ljubezensko tematiko in z vplivi ljudskega pesništva. Take so pesmi : Kres, Tako, Uganka, Čarovnik, Tat, Absalom, Vetru, Zakaj. Najznačilnejše Pucljeve pesmi so Iz vsakdanjosti.

Po letu 1911 je Pucelj za javnost nekaj časa utihnil. V tem času je ustvarjal svojo prvo in edino samostojno publikacijo Vesela pisarija, ki nehote vzbudi asociacijo na Kersnikovo Jaro gospodo, čeprav se izteče drugače. Je krajša, preprostejša, razplet je presenetljivo veder. Pripovedi v Veseli pisariji obravnavajo različna področja življenja in pripadnike različnih socialnih slojev. Vse druži humor, pa tudi zasmeh določenih političnih dogodkov. Nekatere govorijo o vaški sredini, kjer potekajo večni spori iz nevoščljivosti ( Prva ), spet druge o divjih lovcih, ki svoje strasti nikakor ne morejo premagati ( Druga ), pa spet o vaščanih ( Tretja ), Četrta, Peta in neobjavljena Zarota ilustrirajo položaj moža v veseli družbi in njegov navidezni pogum, pa tudi majhnost pred lastno ženo. Šesta spregovori o častihlepnosti, s katero se človek lahko zelo osmeši, Sedma, Jubilej pri Sv. Donatu in Temeljna celica na slovenskih tleh namigujejo na fajmoštre, ki jim je bil Pucelj še posebno gorak. Bralcu hoče na način, ki ni za nikogar žaljiv, dopovedati, da duhovščina dela eno, govori pa drugo. V sedmi sliki opisuje patra Smrdokavro, ki je med misjonom rohnel zoper vse človeške slabosti, še posebej zoper pijančevanje, krčmarje in prodajalce alkohola. Laščanom očita, da imajo v svojem malem kraju 13 gostiln, 13 hudičevih kapelic.
Zanimive so tudi tri neobjavljene pripovedi Kočevska železnica, Teorija in praksa in Zarota. O Kočevski železnici Pucelj pove marsikatero gorko. Kraji, skozi katere pelje ta železnica, se kitijo z lepimi nemškimi imeni: Grosslup, Zobelsberg, Orttenbergg, otvoril pa jo je sam dunajski minister.

Kar je povedal, je povedal naravnost, tako, kot se je direktno spopadal tudi z življenskimi izzivi in jih večinoma tudi obvladoval. Nedvomno je imel pripovedni dar, dejstvo pa je, da ga je politika potegnila vase in zato ni imel časa, da bi ta svoj dar pilil, ga poglabljal in žlahtil.

Spomin na Ivana Puclja še živi. Možen je zunanji ogled rojstne hiše ( lastniki so Mavsarjevi ), doprsni kip, delo Lojzeta Dolinarja je v zasebni zbirki Gregorja Puclja v Velikih Laščah, družinski grob Pucljevih, a brez posmrtnih ostankov Ivana Puclja, na pokopališču v Velikih Laščah; rezervoar za vodovodno omrežje pod Sv. Rokom, podružnično šolo v Dvorski vasi je bilo zaradi ditrajanosti treba porušiti, šola na Karlovici pa je v letu 2010 ponovno oživela. V njej sta svoj prostor dobila dva oddelka vrta.

»Ni potrebno, da je to vaš rodni kraj; dovolj je, da ste le nekaj let vdihavali ta zrak. Lašč ne pozabite nikoli! Pravi Laščan pa naj gre kamorkoli, čisto vseeno je: Amerika, Sibirija, Dunaj ali Beograd. Vsa tista čudežna okolica gre z njim.« (Ivan Pucelj)

Ob 130.letnici rojstva Ivana Puclja je Občina Velike Lašče leta 2007 izdala ponatis njegove knjige Vesela pisarija.