V prostoru in času

Kje je velikolaška dežela?
Velikolaška dežela leži v tistem delu slovenske domovine, kjer najjužnejši del ljubljanskega zaledja blago prehaja v ribniško pokrajino, to je tisti del slovenskega ozemlja, kjer so gorotvorna dogajanja v geološki zgodovini oblikovala gričevnat svet in ga z Malo goro na vzhodu, na zahodu pa s tesnijo Iške ločila od Suhe krajine in Bloške planote, ter ga ogradila v dinarski smeri. Geologi poimenujejo ta svet zahodno dolenjske mezozoiske grude, geografi pa zahodno dolenjsko gričevje. Tukaj so v začetku štetja let rimski legionarji gradili poti, utrdbe in mogočne zaporne zidove, tukaj se je naselila in ustanovila obširna gospodstva pomembna srednjeveška nemška fevdalna plemiška rodbina Auersperg, v njeni neposredni soseščini pa prav tako ugledna plemiška nemška rodbina Ortenburžani, ki je uživala čast neodvisnih državnih knezov, z veliko hrabrostjo, politično previdnostjo in globoko vernostjo. Kasnejši gospodarji in oskrbniki, beli menihi iz Stične, so pridno krčili tukajšnjo gozdno divjino, na krčevinah gradili nova naselja, stara pa obnavljali.
Tukaj so po vrhovih grmad goreli kresovi, ki so po vidni, zvonovi v cerkvah po slušni, brzi sli pa po ustni informaciji sporočali ljudem vse tja do Ljubljane, da se bliža zakleti sovražnik kristjanov. Tukaj so se ljudje že od pamtiveka bavili z gozdom in furmanstvom, z izdelki suhe in tihotapske robe (znan tihotapec Martin Krpan), pa so pridno zalagali sosednje ribniške krošnjarje in bloške kontrabantarje. Tukaj so ob toplih ognjiščih tekle zibelke velikim slovenskim kulturnim možem.Tukaj se srečata evropski pešpoti, ki pripeljeta od Baltika in Atlantika, se križata in odpeljeta proti Jadranu in Črnemu morju.
Prebivalci velikolaške pokrajine nismo ne "tapravi" Dolenjci in ne "tapravi" Notranjci. Nekateri nam pravijo "tarjavi" Dolenjci.

Kako pridemo v velikolaško deželo?
Komaj stopiš iz slovenske prestolnice, že ugledaš na jugu dve mogočni hribovji: Krimsko in Mokrško, vmes pa ostro in globoko tesen Iške, edinstveno naravno mejo na Slovenskem, ki loči nekoč Spodnjo Kranjsko na Dolenjsko in Notranjsko.To so še zadnji ostanki dinarskega gorovja, ki se tu že počasi spušča v ravninski svet ljubljanske kotline.
Če stopiš še malo dlje, prav kmalu ugledaš dva skoraj enako storžasto ošiljena vršaca, ki se ponosno in gospodovalno dvigujeta nad ostalimi gričevji. Prvi na vzhodni strani je Gora z legendarno staro cerkvijo sv. Ahacija, drugi, na zahodni strani, je Kurešček z Marijino cerkvijo, edino na slovenskem posvečeno Mariji, kraljici miru. Gora in Kurešček sta stražarja turjaških vrat, skozi katera vstopiš v velikolaško pokrajino - zibelko slovenske književnosti, ki je dala veliko razumnikov.

Geološka zgodovina
Pokrajina zavzema severozahodni del dolenjskega gričevja, od turjaških vrat na severu, do Slemen, potoka Zastava in Urharije na jugu, od Iške tesni na zahodu, pa do Male gore na vzhodu.
Ozemlje pokrajine leži na stiku dveh tektonskih enot, želimeljsko - ortneške grude na zahodu in zahodne mezozoiske dolenjske grude na vzhodu. Enoti loči želimeljsko - ortneški prelom, ki ima tako kot tektonski enoti dinarsko smer. Na zahodu ozemlja poteka še mišjedolski prelom, na vzhodu pa dobrepoljski prelom. Te enote so lahko občasno seizmično aktivne, vendar imajo zaradi svojih majhnih dimenzij majhno seizmično zmogljivost, ki se kaže v občasnih šibkih potresnih sunkih. Prelomi, ki sekajo ozemlje, so pokriti s sedimenti in so v naravi težko opazni, še najlepše so vidni v dolinah, saj si ponavadi voda izdolbe strugo po tektonsko poškodovanih območjih. Najstarejše kamnine v pokrajini, ki izdanjajo (od Roba do Podsmreke) med mišjedolskim in želimeljsko - ortneškim prelomom, so permijske starosti (290 milijonov let). To so glineni skrilavci in peščenjaki z vložki apnenca. Severne in južne dele ozemlja gradijo spodnjetriasni dolomit (250 milijonov let), s plastmi sljudastega skrilavca, skrilavci in peščenjaki z oolitnim apnencem. Vzhodne in zahodne dele ozemlja gradi bel zrnat dolomit z vložki apnenca ladinijske starosti (240 milijonov let). Te kamnine postopoma prehajajo v peščenjak, breče in dolomit s plastmi laporja norijske in retijske starosti (približno 210 milijonov let). Doline so zapolnjene z aluvijalnimi nanosi potokov od kvartarne (2 milijona let) do današnje starosti.

Prazgodovinska najdišča
Že bežen pogled na časovno in kulturno preglednico arheoloških najdišč Slovenije nam pove, da je v velikolaški pokrajini malo kulturnih ostankov iz prazgodovinskih obdobji. Da je temu tako, je lahko vzrok, da je bilo to področje zelo malo naseljeno in je bila materialno kulturna minljivost nagla ali pa je pokrajina še premalo raziskana. Sporadične izkopanine v naši občini pričajo o redkih najdiščih iz prazgodovinskih obdobij. Ta najdišča so:
Na Gradiškem vrhu (687 m) nad Robom je bila prazgodovinska naselbina –
gradišče. Že ime samo pove, da so ljudje že zdavnaj opazili na hribu sledove nekdanje poselitve. Kjer je bila poselitev, so bila v neposredni okolici tudi grobišča. Verjetno je bila na samem vrhu utrjena halštatska naselbina, pripadajoča gomilna nekropola pa leži na za streljaj oddaljeni senožeti, na Ribčevem lazu. Na Gradiškem vrhu je bila najdena halštatska sekira skitskega tipa, verjetno najstarejši predmet v naši občini. Shranjena je v narodnem muzeju v Ljubljani.
Na Sloki gori severno od istoimenske vasi, je danes lepo viden nasipni plato, kjer je bilo prazgodovinsko gradišče, obdano z obzidjem. Pod njim je bilo izkopanih nekaj žar s pepelom.
Prazgodovinska gradišča iz halštatske dobe skupaj z gomilami so bila arheološko najdena še v Krvavi Peči pri cerkvi, na Lužarjih, pri sv. Roku nad Srobotnikom, tik nad Hrustovim in na Gori pri cerkvi sv.Ahaca.

Rimski zaporni zid - Claustra alpium iuliarum
Rimski zaporni zid ali poznoantična rimska zapora je bil v dobi rimskega cesarstva utrjen državni mejni pas ali limes, ki so ga skozi zgodovino ljudje različno poimenovali: ajdovski zid - tako so ga imenovala zakarpatska vdirajoča ljudstva, za katerim so videvali ajde ali velikane, ki so se jih celo bali, v rimsko-nemškem cesarstvu so ga imenovali "cvinger", imena so še Šance, na Prezidu, pri Konfinu, na Straži, pri nas pa ga imenujemo kar Zid. Rimski zid, fizična zapora, ki je bila dograjena v 3. in 4. stoletju na hribovitem in razgibanem terenu, je bila vojaško strateškega pomena; napadajočega zavreti, ga odbiti in ga preusmeriti v grape in doline ter ga tako spraviti v past, kjer je bil vojaški obračun lahek. Zapora je torej branila občutljiva mejna območja rimskega imperija pred ropajočimi in naseljujočimi ljudstvi. Utrdbena arhitektura je bila grajena na sledeč način: s kasteli, varovalnimi stolpi, prežami, mitnicami, v bližini - znotraj zidu, v vidni in še slišni oddaljenosti pa so bile vojaške postojanke, obzidana naselja in podeželske vile. Obenem je bila antična zapora tudi komunikacija med imperijem in ostalim svetom.
V 7. in 8.stoletju je prav ta zid predstavljal zahodno naselitveno mejo Slovanov. Danes predstavlja največjo gradbeno dediščino vseh obdobij na območju Slovenije.

Rimski zid, ugotovljen in raziskan v naši občini (v letih 1917 in 1959), je potekal v dveh delih. Od Malega vrha ( 773 m) pod cerkvijo sv. Primoža in sv. Felicijana na istoimenskem hribu, na Gradiški vrh ( 687 m) in nato na Dednik (785 m) v dolžini 1550 m. Ta zapora je verjetno varovala naselitveni prostor Rašica - Rob - Bloke. Drugi del zapore je bil z majhno prekinitvijo postavljen skoraj pravokotno na prvi del v dolžini 380 m, tako da je zaradi ugodne terenske konfiguracije zelo dobro zapiral prostor Bloke - Mačkovec - Mokrško hribovje. Zid je potekal na sleme od vasi Selo (815 m) nad Robom, do Velikega kota, tik nad tesnijo Iške. Na tej zapori sta bila dva utrjena stolpa, katerih temelja sta še danes vidna "pri Andrejčkovi hiši", včasih pri "Reparju", tik ob krajevni cesti Rob - Rute.Tukaj je verjetno potekala naša najstarejša rimska pot (mogoče celo kategorije "via vicinalis") med emonskim celinskim zaledjem, preko niza preskrbovalnih vojaških postojank (Ig, sv.Marjeta na Golem ...) in Jadranom. Danes je rimski zid viden (pozorno moramo opazovati) kot do 3 m širok in slab meter visok, z gozdno vegetacijo porasel trikotni nasip. Zid je bil grajen iz apnenčevega lomljenca, vezanega z malto, ki so ga lomili v samem kraju ali pa v bližini gradnje. V obdobju gradenj gradov, obrambnih taborov in še mnogo kasneje, v obdobju gradnje kamnitih hiš, so zid razdirali in ga uporabljali za zidavo. Ob zidu je speljana kulturno - zgodovinska pešpot.

Stiška posest

Čeprav je v neposredni okolici Velikih Lašč kar nekaj najdišč prazgodovinskih naselbin, pa tudi poznoantični rimski zid je potekal po velikolaški pokrajini, so naselja, za katera imamo pisne omembe, nastajala šele v zelo poznem srednjem veku. Z gospodarskimi, družbenimi in verskimi posegi in spremembami so se stiški menihi za vselej zapisali v zgodovino velikolaškega ozemlja.

Vidimo lahko kar nekaj naselitvenih oblik:
Najprej je naselje nastalo tam, kjer je bila zadostna količina studenčnice ali potočne vode, saj je to osnovna potreba za ljudi in živali. Naselje se je razvilo v gručasto obliko.Tako je nastala večina naselij v velikolaški pokrajini.

Obnova starih rimskih tržnih poti med celinskim zaledjem in morjem, po katerih so tovorili potrebščine za samostan v Stični, je narekovala razmeščanje postojank ob tej poti, ki so bile stalno naseljene.Te postojanke so služile kot počivališča, prenočišča in nenazadnje tudi kot obrambna naselja.

Potem so začeli s krčenjem gozdov. Stiški menihi so vestno izpolnjevali nalogo, dano od cerkvenih očakov ( le-ti so jo ohranili še od frankovskih vladarjev ), da krčijo tukajšnje gozdne divjine. Navada je bila, da so na prvi gozdni krčevini postavili " naselbino na lazišču - villa lasis", z vsemi pritiklinami, ki sodijo na veliko kmetijo.Tako je nastala naselbina Velike Lašče.Prebivalci nastale naselbine so potem naprej izsekavali in preudarno ustanavljali nova naselja, seveda na tistih ali pa blizu tistih mest, kjer je bilo dovolj zdrave pitne vode (Grm, Kukmaka, Opalkovo..)
Naselja so nastajala tudi v neposredni okolici gradov. Grajska gosposka je potrebovala podložnike, le ti pa varstvo pred napadajočimi in ropajočimi hordami za mogočnimi grajskimi zidovi ( Turjak ).
V obdobju turških pustošenj pa so se naselja premaknila na vzpetine, v neposredno okolico cerkva in se obdala z obzidjem.

Nastanek občine

Prvi pisni viri stiške samostanske imovine pričajo, da so bila naselja, ki so nastala v poznem srednjem veku na velikolaškem prostoru, že takrat krajevno organizirana in povezana s središčem v Velikih Laščah. V stiškem urbarju iz leta 1505, ki razvršča velikolaško pokrajno v II. okrožje: "Officium ultra silvam" ali "okrožje onstran gozda", so pod zaporednimi številkami 66, 67, 68, 69 zapisani kraji, ki tvorijo županstvo Velike Lašče. To so naselja Srobotnik, Strmec, Male Lašče in Velike Lašče. Drugi kraji, ki so takrat že obstajali, so spadali pod druga županstva v pokrajini (Poljane, Dvorska vas, Turjak).

V novem veku so v pokrajni nastale številne občine, z rihtarji na čelu, vasi pa so združevale v geografsko celoto. Vse pa so bile združene v glavni občini Velike Lašče na čelu z županom. Občine so bile podložne grajskim gospostvom. V času francoske okupacije naših krajev od leta 1808 do 1813, kakor tudi med obema svetovnima spopadoma je občinska oblast, sicer imenovana od okupatorskih držav, nemoteno delovala. Občina Velike Lašče je imela največji obseg med obema vojnama, ko je obsegala vso velikolaško deželo.Tedaj je občina spadala v Kočevski srez v Dravski banovini. Pomemben datum za Velike Lašče je 14. maj 1913, ko so bile dodeljene vasi Velike Lašče trške pravice. Občina premore dva trga, poleg Velikih Lašč ima trške pravice že zelo dolgo tudi Turjak.

Leta 1959 je bila velikolaška občina priključena veliki mestni občini Ljubljana-Vič-Rudnik. Na njenem nekdanjem ozemlju pa so nastale tri krajevne skupnosti Rob, Turjak in Velike Lašče. Zakon o lokalni samoupravi v novi samostojni državi Sloveniji je v letu 1995 ponovno oblikoval občino Velike Lašče, tokrat z nekoliko manjšo površino, kot je velikolaška dežela.

Danes velikolaško občino sestavlja osem zemljiških enot - katastrskih občin: Turjak, Osolnik, Krvava Peč, Selo pri Robu, Ulaka, Velike Lašče, Lužarji in Dvorska vas.

Zanimiv je še statistični podatek o številu hiš in prebivalstva v Velikih Laščah v zadnjih 120 letih:
1874 55 hiš 361 prebivalcev
1919 91 hiš 579 prebivalcev
1985 138 hiš 533 prebivalcev
2000 205 hiš 630 prebivalcev

V Velikih Laščah je bil leta 2000 uveden ulični sistem. Velike Lašče dobijo 21 ulic.